Že nekaj let nazaj, ko smo pripravljali plan planinskih potepanj, nas je naš prijatelj in član društva, ki je dolga leta živel in delal v Tržiču, Peter Desančič, opozoril na prelepo Planino Preval. Letos smo jo obiskali, a žal brez našega Petra, ki nas je kar brez slovesa zapustil, saj ni dolgo kar smo se videli na društvenem popoldanskem srečanju. Planina nas je očarala. Udeležba zaradi trgatev ni bila številčna. Sklenili smo, da Preval obiščemo naslednje leto v spomin na Petra v večjem številu v začetku septembra.
Šli smo na to priljubljeno izletniško točko, ki leži na južnem pobočju Begunjščice po sledeh barona Julija Borna, kije dal tunel napraviti leta 1891. Bil je lastnik Šentanskega rudnika in vile na Ljubelju in velik ljubitelj divjih živali, zato je tu naselil večje število kozorogov, jelenov in košut. Predor mu je omogočal lažji dostop do lovišč na južni strani Begunjščice, nam pa nudi lep sprehod prek melišč in gozdov.
Pot je razgledna, ponekod izpostavljena in opremljena z jeklenico. Pogledi so uhajali v dolino, na ostanke delovnega taborišča Ljubelj, v višino na Babo, Veliki vrh, na melišča, skale in zeleno naravo, ki je bila v sredinem sončnem dnevu enkratna. Pot vodi v senci dreves, počasi se dviguje, dokler ne pridemo na travnato planino pod Begunjščico, katere vrhovi so že pobeljene s snegom. Pogled sega do Košute, prek Dobrče do najvišjih vrhov Julijskih Alp.
Planšarija na vrhu hribčka, obdana z zelenico, po kateri se še pase govedo, nudi prekrasen pogled. V planšariji pa prijazna Urška, ob štedilniku na drva, polnem različnih posod iz katerih je odlično dišalo….po štrukljih, gobovi juhi, domačem čaju, klobasah. Vzdušje je bilo enkratno, bili smo kot otroci, ki se veselijo prelepe igrače. Smeh se je razlegal okoli, zmotil nas je le mobitel, ki je imel poseben glas, tako kot da slišimo mijavkanje mačke, kar je še dodatno pripomoglo k dobri volji. Po daljšem počitku, smo se vrnili po isti poti, se spustili do Gostišča Karavla – Koren, kjer je spominska soba na delovno taborišče Ljubelj. Delovno taborišče Ljubelj je bilo edino taborišče na slovenskem ozemlju v času druge svetovne vojne. Bilo je ena od 49 podružnic nedaleč od Linza delujočega koncentracijskega taborišča Mauthausen. V delavskem taborišču je v letih 1943–1945 v nemogočih razmerah več kot tisoč jetnikov gradilo današnji predor na Ljubelju. Da bi zabrisali sledove svojih grozodejstev, so Nemci taborišče porušili. V spomin in opomin na vojne grozote trpljenje jetnikov ob robu parka stoji spominska arena okostnjaka z živim srcem v sredini ter napisom OBTOŽUJEM – J’ACCUSE. Na poti domov, smo se na povabili naših prijateljev in članov društva Brigite in Ludvika Černeta, ustavili na njunem domu in zaključili lep dan.
Elica Pavlič
du dolenjske toplice 